Prvo igrišče?

Kje je rojstno mesto ali tisti travnik, na katerem so Domžalčani začeli igrati nogomet, ni povsem jasno. Pavlin Zule je v svojih zapiskih zapisal, da so se na obeh straneh današnje Kolodvorske ulice košatili debeli kostanji. Na robu teh dreves proti železniški progi je bilo skladišče hlodov in rezanega lesa, ki ga je Kamničan prevažal širom domovine. Na tem mestu si je leta 1920 domžalska mladina izbrala svoj prostor, kjer so začeli trenirati nogomet. Ob nedeljah so ti mladi fantje nosili vrtnice v Hudlje, v bližino nastajajoče radio postaje, kjer so nastajali objekti in srednjevalovni oddajnik prihajajočega Radia Ljubljana. Tu so se odigravale, vsaj kar zadeva Domžale, prve nogometne tekme.

Prvo igrišče je bilo torej v Hudljah, vendar pa mesto ni bilo najbolj primerno, saj so morali igralci na njem vsakič znova postavljati in pospravljati gole. Leta 1922 so trenirali na prostoru, kjer je bilo skladišče lesa (nasproti današnje občine Domžale), tekme pa so prirejali na t.i. Tonhovčevem travniku, ki so ga kot igrišče lahko uporabljali le leto dni. Pozneje so imeli treninge na ''Grosslercherjevem'' travniku, kjer danes stoji Zdravstveni dom Domžale. Leta 1925 so nogometaši SK Domžale dobili nogometno igrišče na nekdanjem sejmišču pred Kebrovo gostilno.

Od leta 1930 do 2. svetovne vojne

Razcep med SK Disk in SK Domžale je leta 1931 povzročil, da sta nastali tudi dve igrišči. Nogometaši preostalega SK Disk so ob 10-letnici delovanja zgradili novo igrišče na Polževem travniku med današnjim Zdravstvenim domom in nekdanjo veleblagovnico Vele. Tu so domovali vse do leta 1937, ko so na prostoru zahodno od železniške postaje, med sedanjo Roško ulico in Ulico Urha Stenovca zgradili novo, z deskami ograjeno igrišče. Tekme na tem igrišču so se igrale od ponovne združitvi SK Disk in SK Domžale leta 1938 do pričetka druge svetovne vojne.

Po 2. svetovni vojni selitev na sedanje mesto stadiona

Prva tekma po drugi svetovni vojni je bila septembra 1945 zopet na nekdanjem igrišču SK Domžale pred Kebrovo gostilno. To igrišče so nogometaši uporabljali do leta 1947, ko so pričeli igrati nogometne tekme na prostoru za nekdanjo Pollakovo usnjarno, približno tam, kjer stoji sedanje nogometno igrišče v športnem parku.

Predsednik Občinskega ljudskega odbora (danes primerljivo s funkcijo župana) Anton Varšek je po drugi svetovni vojni, leta 1947, prišel na zamisel, da bi lahko na zemljišču nacionalizirane Pollakove tovarne zgradili nov prepotrebni stadion. Načrte za stadion je pripravil pokojni ing. Stanko Bloudek, odbor TVD Partizan pa je k sodelovanju povabil še tri domače tehnike: Avgusta Pavlina, Potočnika in Draga Mišiča. Da so bila dela pri gradnji stadiona, ki je potekala pod strogim nadzorom ing. Bloudka, res izvedena strokovno in tehnično brezhibno, dokazuje dejstvo, da je bil stadion prvič obnovljen šele ob koncu 70-ih let prejšnjega stoletja.

Prva obnovitev stadiona

V dolgih letih uporabe edinega domžalskega športnega stadiona nihče ni vlagal v vzdrževanje tega lepega športnega objekta ob Kamniški Bistrici, zato je objekt ostarel. Obnovitev sta leta 1976 sprožila Nogometni klub Domžale in Krajevna skupnost Domžale, ki si novogradnje nista mogla privoščiti. Sočasno je bil ustanovljen tudi Atletski klub Domžale, ki še danes domuje na stadionu ob Kamniški Bistrici, nogometni klub pa je na drugi strani ceste prišel tudi do pomožnega igrišča. Pri obnovitvenih delih so člani Nogometnega kluba Domžale opravili preko 1000 delavnih ur, sredstva pa so bila zbrana s strani Telesnokulturne skupnosti Domžale. Pri delih so pomagali tudi dijaki Centra srednjih šol, saj se je akcije pobiranja kamenja udeležilo kar 200 dijakov.

 

Izgradnja zahodne tribune

Z osamosvojitvijo Slovenije je Nogometni klub Domžale prvo sezono igral v najmočnejši državni ligi, potem pa kar sedem let v drugem rangu tekmovanja. V tem času sta ob igrišču mesto dobili dve montažni tribuni, večji poseg pa je sledil na začetku tretjega tisočletja. Ob pomoči Občine Domžale in podjetja Mercator, ki je v bližini zgradil trgovski center, je stadion leta 2002 dobil povsem novo podobo. Zgrajena je bila zahodna tribuna, ki sprejme 2.200 gledalcev, kapaciteta stadiona pa se je povečala na 3.100 sedežev. Le dve leti pozneje so bili postavljeni še močni žarometi in domžalski stadion je po ljubljanskem Bežigradu, mariborskem Ljudskem vrtu, novogoriškem Športnem parku in celjski Areni Petrol postal peti nogometni stadion, ki je dovoljeval igranje srečanj tudi ponoči.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

 

Pogled v prihodnost

Občinski svet občine Domžale je na seji decembra 2007 soglasno sprejel investicijski program izgradnje vzhodne tribune na stadionu v Domžalah - I. faza. Na podlagi tega bo objekt ob Kamniški Bistrici bogatejši za pritlični del vzhodne tribune, kjer bodo tudi najbolj potrebni prostori za samo organizacijo tekem. Gre za garderobe, sanitarije, sobo za prvo pomoč, novinarsko središče in ostale prostore, ki so trenutno v stavbi na drugi strani glavne ceste. Seveda bo v prvi fazi zgrajena tudi celotna montažna konstrukcija tribune in streha, kar ob dvofazni gradnji objekta predstavlja najbolj racionalna rešitev. Zaradi svetovne gospodarske krize se je gradnja objekta nekoliko odložila, vendar projekt ostaja aktualen in bo v bližnji prihodnosti tudi izveden. Stadion Športni park Domžale naj bi po dokončanju sprejel okoli 6.000 gledalcev.

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
•  

 

Objekti ob glavnem stadionu

Poleg ureditve glavnega stadiona so se v Športnem parku v Domžalah močno izboljšali pogoji za vadbo, saj ima Nogometni klub Domžale na voljo najmodernejše igrišče z umetno travo (zgrajeno leta 2011) in pomožno igrišče, ki je poleti 2012 dobilo povsem novo travnato površino. Poleg omenjenih igrišč je na voljo še manjše igrišče z umetno travo. V bližnji prihodnosti bo v sklopu športnega parka zgrajeno še eno igrišče z naravno travo, ki bo še bolj izboljšalo pogoje za vadbo vseh mlajših selekcij in tudi članskega moštva.

• 
• 
• 
•