Z julijem 2023 je Matej Podlogar sklenil 13 let dolgo nogometno kariero. V pričakovanju nove sezone je igralsko slačilnico zamenjal za trenersko. Po 202 tekamah in 31 golih v dresu rumene družine bo Simonu Rožmanu po novem pomagal kot pomočnik trenerja.
Matej, igralska športna pot je zaključena. S kakšnimi občutki se poslavljaš?
“Z zelenic se poslavljam z lepimi občutki. Profesionalna nogometna pot mi je dala zares ogromno. Sploh z življenskega vidika. Skozi vsa ta leta sem spoznal veliko ljudi, se naučil marsičesa novega. Ni mi žal za nobeno stvar. Zelo sem vesel in ponosen na vse, kar sem doživel kot nogometaš. Težko se je čez noč posloviti, vendar je bilo odločitev lažje sprejeti zaradi dejstva, da bom tudi v prihodnje ostal v tem čudovitem športu. Nogometa tako zagotovo ne bom pogrešal. Hitro sem se odločil za novo vlogo, vlogo trenerja, saj sem že kar nekaj časa posvetil izobraževanjem in pridobivanju ustreznih licenc. Lahko sem vesel, da bom še naprej počel tisto, kar me veseli.”
Kako gledaš na spremembo? Navade in obveznosti bodo sedaj drugačne.
“Govoril sem s številnimi, ki so profesionalno igrali nogomet in se od njega že poslovili. Z Ibričićem seveda, pa Ilićem. Tudi s soigralci iz nekdanjih klubov. Vsak je povedal svoje mnenje, končna odločitev pa je seveda moja. V oporo so mi bili še ljudje iz kluba, kar je lažje. Ni mi težko, ker končujem. Gre le za spremembo, po zaslugi bližnjih oseb pa bo to bolj enostavno izvesti.”
Lahko izpostaviš najboljšo sezono v Domžalah? Vseh skupaj je bilo sedem.
“Ne. Preprosto vsa leta so bila prekrasna v Domžalah. Bili so lepi in veseli trenutki, tudi težki, vendar tudi takrat sem užival v nogometu. Na vsakem treningu sem dal vse od sebe. Enako je bilo na tekmah. Zaradi tega se mi ni potrebno ozirati nazaj. Imam čisto vest, ne obžalujem ničesar, saj sem vedno dal svoj maksimum.”
Česa se boš najraje spominjal? Doživel si ogromno stvari. Za Domžale si debitiral leta 2014.
“Najraje se bom spominjal občutkov po golih. Zagotovo je to najbolj posebno, sploh, ko igraš v napadu. Takrat so goli zelo pomembni. Vsakodnevno druženje s soigralci, trenerji in ostalim osebjem ima v Domžalah prav tako svoj čar. Tukaj se lahko zares dobro počutiš in ko potegnem črto, so bila vsa leta v rumeni družini zelo lepa. Glede dosežkov bi najprej izpostavil evropski gol proti Rosenborgu v Stožicah. Tukaj so še ostali goli v zadnjih minutah. Nazadnje mi je uspelo zabiti za zmago proti Celju.”
So najtežji nogometni izzivi že za tabo, ali šele prihajajo?
“V življenju vedno gledam le naprej. Vem, kaj želim. Vem, kaj me veseli. Zahtevni izzivi bodo zagotovo prišli, primerjal pa ne bi. Igralska in trenerska pot sta si različni. Mogoče, ko bo nekoč vsega konec. Takrat bom lahko povedal več. V tem trenutku imam veliko srečo, da se lahko učim ob Simonu. To je ogromen privilegij. Vsak dan vpijam kar se da veliko znanja. Zelo sem vesel priložnosti, da ostajam v klubu in se lahko tako razvijam kot trener. S tem sem se šele začel ukvarjati. Rad bi izvedel čim več, mi bo pa nogometna kariera pri tem vendarle nekoliko pomagala.”
Tvoje zadnje sporočilo navijačem, soigralcem in trenerjem ob zaključku igralske kariere …
“Zagotavljam, da bom tudi v prihodnje dal vse od sebe. V vsako stvar, ki jo počnem s srcem, vselej dam 100%. Bi pa vsem zaželel srečno. Se zahvalil za vse skupne trenutke. Naj fantje še naprej uživajo v nogometu, saj vsi skupaj opravljamo najlepši možni posel. Upam, da se tega zavedamo. Treba je delati maksimalno in na koncu biti hvaležen za vsako ponujeno priložnost. Marsikdo bi želel biti na našem mestu, a žal ne more. Lahko smo zelo zadovoljni, da neprestano delamo z mladimi, perspektivnimi nogometaši. Doslej sem kot igralec pomagal z nasveti, odslej pa bom to počel v trenerski vlogi. Novega izziva se izredno veselim!”
Besedilo: Nejc Berce
Foto: Lado Vavpetič
