Matija Širok je včeraj tudi uradno prestopil v novo sredino. Odslej bo branil barve ciprskega prvoligaša Pafosa, ob odhodu pa smo z njim opravili intervju, v katerem se je ozrl na svoje obdobje v rumeni družini.
Zavoljo dobrih iger je zanimanje za vas izkazalo precej klubov, na koncu ste se odločili za odhod na Ciper. V kakšen klub se podajate?
Odhajam v zelo dobro organiziran klub, ki ima zdrave in realne dolgoročne cilje. O Pafosu sem se pred sklenitvijo pogodbe pozanimal tudi pri slovenskem vratarju Janu Koprivcu, ki bo na Cipru eden mojih novih soigralcev. Klub je razmeroma mlad, a je v tej kratki zgodovini dosegel že veliko. V njem delujejo odlični trenerji in sposobno vodstvo, ki vsako leto poskrbi za konstantno rast. Vsekakor gre za lep izziv v moji karieri, ki se ga že zelo veselim.
Za vami je zelo plodno obdobje v rumeni družini. S kakšnimi spomini odhajate iz Domžal?
Ponosen in vesel sem, da sem bil del rumene družine. Ljudje, ki nas spremljajo od zunaj, morda mislijo, da je to le slogan, a gre za nekaj več. Medsebojna povezanost, pristni odnosi in način dela, ki je resnično edinstven, postavljajo ta klub na posebno mesto v mojem srcu. Slovo ni enostavno, sploh ob pogledu na številne lepe trenutke, ki sem jih doživel v Domžalah. Od uspešnih iger, do prijetnega druženja s soigralci … Bili so tudi določeni manj prijetni trenutki, kot recimo prejšnji teden ob porazu proti Ufi, a vse to je del nogometa. Resnično sem vesel, da so bile Domžale postojanka na moji nogometni poti. Klubu želim vse dobro v prihodnje, nedvomno pa bom zanj tudi na Cipru močno stiskal pesti.
Izpostavili ste medsebojno povezanost in pristne odnose v klubu. Kako ste sami sodelovali z ljudmi, ki delujejo v rumeni družini?
Iskreno bi se rad zahvalil predsedniku Stanetu Oražmu in športnemu direktorju Mateju Oražmu, ki ustvarjata izjemno zgodbo. Takšno, ki je lahko vzor vsakemu klubu. Domžale so izredno organizirana sredina, povsem na ravni mnogih finančno močnejših klubov iz tujih lig. Prav tako gredo zahvale tudi vsem ostalim zaposlenim, ki so pravzaprav gonilna sila organizacijsko-logistične plati kluba.
Še posebej pa sem seveda hvaležen Simonu Rožmanu, ki bo na moji dosedanji nogometni poti zapisan kot trener, ki mi je dal resnično največ. Veliko mi je pomagal, me naučil ogromno novih stvari, hkrati pa nas je vse usmeril v miselnost, da nogomet ni le golo garanje in odrekanje, ampak je lahko tudi nekaj več. Nekaj veliko lepšega ... Za prestop imajo veliko zaslug tudi vsi moji soigralci, zaradi katerih sem lahko hitreje napredoval in s katerimi smo v tem obdobju resnično postali pravi prijatelji. V zadnji sezoni smo dosegli in presegli številne dosežke, ki se jih bom vselej spominjal z nasmeškom. Posebna zahvala gre tudi ostalim trenerjem, zdravniško-terapevtski službi, ekonomu in vsem drugim, s katerimi smo sodelovali.
Kaj vam bo ostalo v najlepšem spominu?
Najraje se bom spominjal vseh evropskih dvobojev in seveda slavja v pokalnem tekmovanju. Pa tudi vseh ostalih lepih trenutkov, s katerimi je bilo moje bivanje v Domžalah zares čudovito.
Kako gledate na dosežke, ki so vam uspeli na evropskem nivoju?
Evropska zgodba je bila nekaj posebnega. Zmaga proti Freiburgu je za vse nas eden pomembnejših mejnikov v karieri, prav tako tudi dvoboj z Marseillom. Nastopati na praktično polnem Velodromu in se pogumno zoperstaviti kasnejšemu finalistu evropske lige je dosežek, s katerimi se pohvalijo redki. Sploh dejstvo, da se nismo branili, ampak smo bili takšni, kot proti Triglavu, Krškemu, Gorici ali Mariboru. Napadalni, pogumni in agresivni. To je usmeritev, ki nam jo je vcepil trener Simon Rožman. Z igro, ki smo jo igrali, smo vedeli, da se lahko zoperstavimo vsaki ekipi. Nismo izbirali sredstev, preprosto smo vselej skušali biti mi. Tudi letos smo se z dvignjenimi glavami poslovili od nastopov v Evropi, saj smo proti Ufi prikazali predstavo, ki se je ne bi sramovali tudi nekateri evropski velikani. Žal nismo bili nagrajeni s kančkom sreče, tako da ostaja nekoliko grenak priokus, a smo vseeno lahko zelo ponosni. Znova smo dokazali, da imamo kakovost za enakovreden boj z ekipami, ki imajo tudi desetkrat, petnajstkrat višji proračun.
V Domžalah ste se uspeli prebiti tudi v slovensko reprezentanco ...
Reprezentanca je vedno bila in vedno bo eden glavnih ciljev na moji nogometni poti. Vesel sem, da se mi je v času mojega nastopanja za Domžale uspelo prebiti v člansko izbrano vrsto, kar je nedvomno dosežek, na katerega sem izredno ponosen. V Pafos odhajam tudi z željo, da bi bil z dobrimi igrami še naprej eden izmed kandidatov za reprezentančni dres.
Besedilo: Alen Obrez
Foto: Žiga Zupan
