Pred vami je še zadnja stopnička na poti do popolne formalne izobrazbe za nogometnega trenerja. Začeli ste pisati diplomo za UEFA pro licenco. Kako vam gre?
Zaradi številnih obveznosti z vodenjem ekipe pisanje diplome napredujem počasneje kot bi si sam želel. Začetek je najtežji in prepričan sem, da bo v nadaljevanju lažje. Teoretičen del mi je vzel nekoliko več časa, analiza našega dela in primerjava med kluboma pa bosta narejeni bistveno hitreje. To sta elementa, ki sta mi veliko bolj poznana in sestavljanje teksta na to temo bo bistveno lažje. Vse skupaj pa je težko združiti z delom v klubu. Če me spomin ne vara, je imel podobne težave tudi Darko Milanič, ki je za dokončanje naloge prav tako potreboval daljše obdobje. Seveda pa si želim narediti delo, ki bo nekaj vredno in v katerem bo jasno razvidno moje trenersko znanje.
V vašem delu boste primerjali uporabo taktične postavitve 4-4-2 pri Atleticu Madridu in v Domžalah. Kako je primerjati dva tako različna nogometna svetova?
Že pred začetkom prejšnje sezone sem bil mnenja, da je ta način delovanja v fazi obrambe nov trend v nogometu. Tukaj poudarjam trend, ki mu lahko sledimo, in ne kvaliteti in ravni posameznih igralcev. Moja ocena je, da imamo za to postavitev igralce, ki jo lahko v veliki meri izvajajo. Moj prvi cilj ob prevzemu trenerske funkcije pri Domžalah je bil prenehanje prejemanja golov in ravnotežje, ki ga ta sistem ponuja, je bilo ravno pravšnje. Zaradi tega sem se odločil zanj in če želiš nekaj delati na najboljši možni način, moraš spremljati, kako to delajo najboljši. Odločil sem za Atletico Madrid, ki je z odličnimi rezultati v lanski sezoni potrdil tisto, kar sem pričakoval. Prejeli so zelo malo golov.
Bistvo sistema je trdnost v fazi obrambe in velikokrat ljudje to povezujejo z obrambno in destruktivno taktiko. Ali je res tako?
Glavno vprašanje je, kako visoko na igrišču se začne faza obrambe. Če je to v bližini svojega kazenskega prostora, kjer čakaš na nasprotnika, gre za izrazito obramben sistem. V kolikor pa s svojo postavitvijo agresivno pritiskaš že na nasprotnikovi polovici in poizkušaš neposredno ukrasti žogo oziroma nasprotnika prisiliti v napako, pa ne gre več za obramben sistem. V tem primeru iščeš napako nasprotnika na njegovi polovici in zato lahko znotraj istega sistema govorimo o dveh različnih pristopih. Naša želja je, da se branimo čim višje, saj ne želimo biti blizu svojemu golu.
Zelo pomemben je pritisk na nasprotnikovega igralca z žogo, saj tako nima časa za razmišljanje in hitreje stori napako. Seveda ne gre za zaščitni znak tega sistema, saj veliko ekip igra na takšen način, vključno z Barcelono, ki goji svojevrsten način igre. Ampak ti sistemi se razlikujejo med seboj, kajne?
Postavitev igralcev na igrišču je zagotovo drugačna. Trener mora najprej oceniti, kakšen profil igralcev ima na razpolago in kaj zmorejo. Sistem 4-3-3 se v značilnosti zunanjih igralcev precej razlikuje od našega. Na začetku je cilje lažje doseči z dvema obrambnima linijama s po štirimi igralci. Tako imamo bolje pokrito širino igrišča, lažje se vodi prevzemanje igralcev in tudi oblika komunikacije je bistveno lažja kot če je formacija razbita na dodatne linije. Zaradi tega sem se že na začetku odločil, da se bomo branili v takšni postavitvi. V razvoju bo potrebno začeti razmišljati tudi o novem sistemu, ki bi ohranil stabilnost organizacije v obrambi in ponujal več svobode v fazi napada. Sistema 4-4-2 in 4-2-3-1, ki sta si v fazi branjenja zelo podobna, določata omejene cone delovanja in z izjemo kreativnosti v posameznih conah je razvoj napada zelo omejen. Naš razvoj bo morda šel v spremembo sistema, vendar, če želiš biti v določenem sistemu uspešen, moraš za to vaditi kar nekaj časa. Zaradi tega na začetku naše poti težko spreminjamo taktično postavitev.
Na tekmah Domžal ste uporabili vrsto sistemov, od 4-4-2, 4-2-3-1, 4-1-4-1 do 4-3-3. Kje so glavne razlike med posameznimi sistemi?
V nogometu je velik poudarek na prehodih iz obrambe v napad in obratno. Prav v tem segmentu se veliko tekem dobi ali izgubi. Pri sistemih 4-4-2, 4-2-3-1 in 4-1-4-1 ekipa deluje na enak način, saj imamo v obrambi dve osnovni liniji, ki sta sestavljeni iz štirih igralcev. Sistem se tudi prilagaja na postavitev nasprotnika, predvsem glede na število njihovih zveznih igralcev. Na podlagi tega izberemo sistem, s katerim lahko čim hitreje in čim bolj učinkovito naredimo pritisk na nasprotnikove igralce in njihov prenos žoge iz obrambe v napad. To je razlog za uporabo različnih sistemov. V sistemu 4-1-4-1 imamo dodatnega igralca, ki nadzira medprostor in hkrati omogoča liniji pred njim hitrejši pritisk na nasprotnika. Če potrebujemo pred zadnjo linijo večjo stabilnost, v postavitvi ohranimo dva zadnja zvezna igralca. Taktična postavitev je osnova, ki ti daje možnost, da lažje izpolnjuješ določene naloge, ki so vselej enake. Pri postaviti linij 10 metrov višje, nižje ali bolj v širino gre za detajle, ki so storjeni zaradi prilagajanja nasprotniku. Osnova delovanja pa je dokaj podobna.
Pri izobraževanju ste naleteli tudi na zgodovino sistemov v nogometu. Nekatere ekipe, predvsem italijanske, se vračajo na tri igralce v zadnji liniji. Kako vi gledate na ta sistem?
Trenutno mi ta sistem ne diši, ker zanj potrebuješ specifične igralce v zadnji liniji. Juventus je v lanskem letu v tem sistemu igral izredno dobro. Za igranje v takšnem sistemu je potrebnega veliko dela in za nas je še prezgodaj, da bi razmišljali o novitetah. Po mojem mnenju je vseeno lažje priti do uspeha v sistemu 4-4-2 ali 4-2-3-1, kjer je razumevanje nalog za posameznika lažje kot v sistemu 3-5-2 ali 3-4-3. Drži, da se takšen sistem vse več uporablja, po drugi strani pa v zadnjih letih ni bilo ekipe, ki bi v mednarodnem merilu s tem sistemom prišla do lovorike. Morda so bili Nizozemci na svetovnem prvenstvu še najbližje temu. Na klubski ravni pa je bil Juventus v Evropi precej daleč od uspeha. Postavitev se vedno izbira na podlagi kadra, ki ga imaš na voljo. Vsak sistem ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Za našo ekipo je po mojem mnenju trenutni sistem najboljši , saj v njem igralci najbolje izrazijo svoje kvalitete.
Pred časom je bila v ospredju tiki-taka, ki jo je gojila Barcelona. V minulem letu sta jo zamenjala Atletico Madrid, ki je stavil na trdnost v fazi obrambe in Real Madrid, ki je slovel po hitrih prehodih iz obrambe v napad. Kam gre razvoj nogometa na področju taktike?
V nogometu je težko napovedati prihodnost. Razlikovati je potrebno postavitev igralcev in delovanje nogometašev znotraj postavitve, predvsem, kakšen je prenos žoge, priprava napada… Če govorimo le o postavitvi, sem mnenja, da je bila večina stvari že preizkušenih. Nogomet se razvija že tako dolgo, da smo z inovacijami prišli do zgornje meje. Sistemi so preizkušeni in skozi zgodovino smo spoznali, kateri sistemi delujejo učinkovito in kje so pomanjkljivosti posameznih sistemov. Opazno je, da sistemi niso več novi, ampak gre le za nov način uporabe starega. Lahko bi rekli, da gre za retro stil uporabe. Ker znova prihajamo do uporabe sistemov iz preteklosti, je lažje potegniti zaključek, da novih postavitev na igrišču ni pričakovati dokler se ne bo spremenilo kakšno pomembno pravilo. Po drugi strani imam občutek, da se dotikamo limitov tudi na področju fizične in tehnične priprave igralcev. Tudi razumevanje taktičnih nalog je že zelo razvito, tako da na vseh področjih prihajamo do zgornje meje. Zaradi tega se poraja vprašanja, če se lahko v nogometu razvije karkoli bistveno novega. Tudi skozi zgodovino je opazno, da so se sistemi spreminjali takrat, ko so v igro vstopili novi faktorji. Ali je bila to uvedba prepovedanega položaja ali sprememba pravila vratarja ali povečan vpliv kapitala. Zadnje je bilo še posebej opazno v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so Italijani začeli s Catenacciom. Finančni interes nogometa je postal tako pomemben, da je bil rezultat v prvem planu in posledično so se tudi na igrišču stvari spremenile. Dokler ne bo zopet nekega tektonskega premika v nogometu tudi novega taktičnega sistema ni pričakovati. Seveda pa je lahko vselej nekaj novega v načinu igre znotraj posamezne postavitve.
V nogometu so zaradi omejenega razvoja vse bolj pomembne malenkosti na področjih analize nasprotnika, fizične in psihološke priprave… Zdi se, da je talent vedno manj pomemben in da se da veliko nadoknaditi s trdim delom, predvsem pa s profesionalizmom na vseh področjih…
Odvisno katero raven nogometa vzamemo v obzir. Če govorimo o elitni ravni, je stvar jasna. Kadri so popolni. 30 igralcev je vrhunske kakovosti in so, z izjemo enega ali dveh posameznikov, ki sta fenomena, precej izenačeni v svojih sposobnostih. Kondicijska priprava je vrhunska. Kvaliteta prehrane, zdravniške oskrbe in regeneracije je povsod na najvišji ravni. Psihološka priprava je eden od elementov, ki ga lahko trener nadzoruje in naredi razliko, obstaja pa tudi veliko majhnih detajlov v taktični pripravi. Kaj igralec dela v svoji coni delovanja. Kaj dela, ko se brani. Kako se žoga premika, ko se jo osvoji ali ko se pripravlja napad. Vse to temelji na dobri pripravi na nasprotnika. Statističnih podatkov in video analiz je za vrhunske ekipe na pretek in trener je tisti, ki s pravo odločitvijo, s pravo izbiro profila igralca na določeni poziciji zmaga tekmo. To se je že nemalokrat zgodilo. Zaradi tega tudi pridejo do izraza strokovnjaki, kot sta Mourinho ali Guardiola in še nekaj trenerjev na svetu, ki ob pravi miselnosti s svojim razmišljanjem, pripravo in odločitvami zmagujejo tekme. To so izjemno majhne stvari, ki na koncu prinašajo ogromne rezultate. To velja za elitno raven, kjer so vsi ostali faktorji enakovredni. Pri nas pa je vpliv osnovnih dejavnikov precej večji in raznolik. Pri nas na predstavo ekipe vplivajo miselnost, regeneracija, priprava na tekmo in kondicijska priprava, saj so strokovne ekipe bistveno manjše. Zelo pomembno je tehnično znanje, saj je velika razlika, če igralec od desetih uspešno izvede sedem podaj ali obratno. Omenjeni faktorji so pri nas veliko bolj pomembni. Veliko težo ima tudi taktična postavitev na igrišču. Hočem reči, da so malenkosti veliko bolj pomembne na elitni ravni, pri nas pa je končni uspeh odvisen od več dejavnikov.
Ali lahko iz tega zaključimo, da je vaše delo težje kot delo trenerja na elitni ravni?
V pripravi ekipe je verjetno težje, saj se ukvarjam z veliko širšim spektrom stvari. Velikokrat smo prepuščeni le svojemu znanju, saj nas je malo. Nimamo strokovne ekipe 30 ljudi, ki se ukvarjajo s tem. Po drugi strani pa niti slučajno ni tako težko kot na elitni ravni, saj sta breme, ki ga nosijo trenerji zaradi želje po uspehu in pritisk, ki ga povzroča rezultat, povsem drugačna. Prav zaradi tega je njihov posel veliko, veliko težji. Poleg tega je na ravni, kjer odločajo malenkosti, le-te zelo težko najti. Izkušnje, znanje in občutek imajo velik pomen, saj je zelo težko najti potezo, ki odloči tekmo, veliko težje kot pri nas. Pri našem delu imamo širši spekter delovanja, ker nas pač ni dovolj oziroma nas je manj kot v največjih klubih. Tam skrbi vsak za svoje področje, pri nas pa se vsakega področja le malo dotikamo.
Ali ste pri primerjavi Atletica in Domžal ugotovili le razliko pri kakovosti izvedbe trenerjevih navodil ali tudi pri razumevanju taktičnih nalog igralcev?
Razlike so tudi pri razumevanju taktičnih nalog. Prvič, ker nismo dovolj dolgo skupaj in drugič, ker se ne soočamo vsak dan z vrhunsko ravnijo nogometa. Zaradi tega je malo priložnosti, da se na tem področju razvijemo. Ko ti nasproti stoji prava ekipa, šele spoznaš vse svoje pomanjkljivosti. Če tega ni, imaš občutek, da napak ni oziroma, da so manjše in jih ne vidiš, kar pomeni, da jih tudi ne odpraviš. Poleg tega je zgodovina posameznih igralcev, mlajših in starejših, bistveno drugačna od atleticovih. Oni imajo za seboj po sto tekem v La Ligi in ogromne pritiske, tako da se z njimi nikakor ne moremo primerjati. Lahko pa na naši ravni uporabljamo nekatere njihove elemente, ki učinkovito delujejo in predstavljajo splošne principe za doseganje uspeha. V obzir je seveda potrebno vzeti tudi neenakosti pri pogojih za kondicijsko pripravo in ritem tekem, ki je nižji. Njihova selekcija je narejena med najboljšimi na svetu, pri nas pa je zaradi financ vse skupaj veliko bolj omejeno. Izbiramo lahko med slovenskimi fanti in nekaj tujci, ki bi morali dvigniti raven ekipe. Vse to pripelje do tega, da je njihova raven za nas nedosegljiva. Trenutno ni absolutno nobene primerjave med obema ekipama, toda nogomet prihaja do novega obdobja, ko so razlike med top klubi in nami vseeno nekoliko nižje. Zadnje svetovno prvenstvo je to razkrilo in že nekaj časa se čuti, da so razlike manjše in da se tudi top ekipa sem ter tja namuči z nižje rangiranim nasprotnikom. Nekaj upanja pa vendarle obstaja tudi za nas. (smeh)
Ne moreva mimo Diega Simeoneja, ki je izjemno temperamenten trener. Po lanskih uspehih ima v letošnji sezoni precej spremenjeno ekipo. Kakšno je vaše mnenje o Argentincu?
Ko si enkrat tako uspešen, je prodaja najboljših igralcev neizbežna. Pri Simeoneju cenim njegovo miselnost, ki jo je ohranil še iz igralskih časov. To je bil eden od glavnih faktorjev, s katerimi sem se ukvarjal in zato sem bil na to še posebej pozoren. Njegovo obnašanje in reagiranje v določenih trenutkih mi ni všeč, ampak to še ne pomeni, da ni vrhunski trener. Zaradi tega ne morem spregledati, koliko dobrega je naredil za Atletico Madrid in na kakšen način njegovi igralci trenutno delujejo in koliko so na vsaki tekmi pripravljeni narediti za skupni uspeh. Prav ta del njegove filozofije sem prenesel v našo ekipo, ki jo v letošnji sezoni krasijo prav prej omenjene vrednote.
V Domžalah je v letošnji sezoni v ospredju vratar Nejc Vidmar, ki je še brez prejetega gola in je postavil rekord najmočnejše slovenske lige. Na svetovnem prvenstvu pa smo lahko občudovali nemškega vratarja Manuela Neuerja, ki je ob vratarskih nalogah tako rekoč opravljal tudi delo prostega branilca. Ali je v prihodnje pričakovati več takšnih vratarjev?
Vratarji že nekaj časa opravljajo tudi delo prostega branilca, čeprav je zelo malo vratarjev, ki so toliko samozavestni, da si upajo tako igrati. Trend razvoja vratarjev gre že nekaj let v smer pokrivanja prostora za zadnjo linijo. Roko na srce, razen Barcelone in Bayerna pod vodstvom Guardiole, je malo ekip, ki se po izgubljeni žogi ne vrača nazaj na svojo polovico in pušča veliko prostora za hrbtom obrambe. Zaradi tega takšno delo vratarja pride manj do izraza. Delo vratarja gre vzporedno z razvojem igre. Če obramba stoji visoko, vratar nima druge izbire kot da stoji visoko, saj drugače postavlja svojo ekipo v nevarnost. Neuerjev način igre se ne bo prenesel na vse vratarje, saj večina ekip tega ne potrebuje. Je pa jasno, da je pri ekipah, ki želijo igrati na nasprotnikovi polovici, ta vloga vratarja izjemno pomembna.
Na mestu glavnega trenerja Domžal ste že dobro leto dni. Kako gledate na svoj razvoj v tem času?
Moj razvoj je občuten. V prvi vrsti sem dobil mirnost pri pripravi na tekmo. Spoznal sem, kaj je pomembno, da se ekipa dobro pripravi in deluje. Pri vsebini treningov sedaj vem, kaj doseže svoj cilj in kaj ne. Z izkušnjami in napakami mi postaja vse skupaj veliko bolj jasno. Vesel sem, da je pri osnovnem elementu, ki sem ga od začetka želel spremeniti, prišlo do napredka in to je miselnost igralcev. Občutek, kako nadaljevati svojo poklicno pot, je pri meni ostal enak. Še vedno imam ogromno željo po novem znanju. Moje razmišljanje, kako bomo skozi delo in dobro pripravo, kjer nič ne prepustimo naključju, prišli do ciljev, bo vedno ostalo enako. Če znaš objektivno analizirati svoje enoletno delo, potem je logično, da napreduješ. Slabe stvari spremeniš in se iz njih marsikaj naučiš. Moja želja je, da naše skupno delo v letošnji sezoni nadgradimo s končnim uspehom. Sami sebi moramo dokazati, da se z delom lahko doseže zastavljene cilje. Svoje filozofije niti nisem veliko spremenil, glede specifičnih nogometnih zadev, izbire taktične postavitve in načina igre znotraj le te, pa je moje razmišljanje drugačno. Spoznal sem, kaj je za našo ekipo dobro. Zagotovo smo po letu dni veliko bolj pametni, kar pa še ne pomeni, da smo dosegli končni cilj. Daleč od tega.
Ali je trenersko življenje zelo hitro?
Leto dni je zelo hitro minilo. Minilo je šokantno hitro in povsem razumem, kako lahko nekateri trenerji brez odmora delajo 30 let. Enostavno se ne zavedaš, da čas mineva in to je eden od čarov te službe. Pred teboj so vedno novi in drugačni izzivi. Vsak teden prinaša nekaj novega, kar skrbi, da vseskozi delaš na vso moč. Strast do nogometa se ni niti v enem trenutku ohladila. Ko pa se vendarle ustaviš in spoznaš, kako hitro je minilo leto dni, pa temu ne moreš verjeti.
Tekst: Grega Krmavnar
Foto: Lado Vavpetič
