FacebookTwitterYoutubeInstagram
Spletni portal za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska strani soglašaš z njihovo uporabo.

Tilen Klemenčič znova po natanko enem letu!

Dolgo ga ni bilo, a sedaj je zopet z nami! Tilen Klemenčič je v petek zaigral prvič po 15. januarju 2020, ko si je na pripravljalni tekmi s Triglavom iz Kranja poškodoval koleno. Vezi so bile tako natrgane, da je 25-letni osrednji branilec Domžal moral počivati polne tri mesece, naslednjih oziroma zadnjih osem pa je preživel v procesu rehabilitacije in postopne vrnitve k moštvenim treningom. Klemenčič, ki je v dresu rumene družine zbral 103 nastope v vseh tekmovanjih, se je ob popolnem povratku ozrl na preteklih 12 mesecev.

KlemencicTIlenIntervju

Kleme, v petek si zaigral prvič po natanko enem letu. Kako lepo je spet biti v dresu Domžal?

''Uf, res dolgo me ni bilo. Za mano je zelo zahtevno leto, ampak sedaj sem nazaj in počutim se kot otrok, ki je dobil novo igračo. Veselje je neizmerno. Ob vrnitvi v ekipni trening mi je zelo odleglo, saj sem vadbo s soigralci in tekmovalni občutek močno pogrešal. Dres Domžal sem spet oblekel po točno enem letu odsotnosti. Tako dolge pavze v svoji dosedanji karieri nisem imel in srčno upam, da je tudi nikoli več ne bo.''

Poškodoval si se 15.1.2020 na pripravljalni tekmi, zelo hitro je sledila operacija, nato počitek in številne terapije. Veliko časa si moral posvetiti tudi individualnim treningom. Kako bi ocenil zadnjih 12 mesecev?

''Šlo je za najtežje življenjsko obdobje. Prvi tedni po poškodbi so bili peklenski. Preprosto se nisem mogel sprijazniti s tem, da bom odsoten dalj časa. Na tekmi sem sicer nemudoma začutil sila neprijetno in nevsakdanjo bolečino, a si nisem mislil, da je tako hudo. Imel sem poškodovano sprednjo in notranjo križno vez. Po operaciji sem sčasoma vse skupaj odmislil in se osredotočil zgolj na dobro rehabilitacijo. Zaradi koronavirusa so se terapije sicer malce zavlekle oziroma prestavile na kasnejše termine, toda naredili smo vse, kar je bilo možno narediti. S soigralci sem bil ves čas v stikih. Bilo je veliko spodbude in nasvetov, predvsem s strani Senijada Ibričića in Zenija Husmanija, ki sta v preteklosti imela enake težave. Dneve sem preživljal v družbi najbližjih, igral sem veliko videoigric, si ogledal tudi kar nekaj filmov in serij, začel pa sem tudi igrati harmoniko. Odsotnost z igrišč je torej prinesla tudi nekaj pozitivnega (smeh).

Epidemija Covid-19 je že konec meseca februarja, zelo hitro po tvoji poškodbi, povsem ohromila praktično cel svet. Kako si sam videl prekinitev prvenstva?

''Z osebnega vidika bi lahko rekel, da sem v teh mesecih nekako pridobil na času, vendar tedaj prav veliko vseeno nisem mogel postoriti. Koleno je potrebovalo počitek, so pa premor imeli tudi preostali člani ekipe. Kot vsi vemo, je bilo za vse klube in športnike prvo karantensko obdobje zelo zahtevno. Vsi so morali biti doma, brez skupnih treningov in to je pustilo posledice. Profesionalni športniki imamo v primerjavi z vsemi ostalimi, kljub vsemu, kar veliko sreče oziroma privilegij. Treningi že kar dolgo časa potekajo nemoteno, prav tako so bile v zadnjih mesecih preteklega leta redno na sporedu tudi ligaške tekme. Vse skupaj je malce moteče, ker tribune samevajo, a pomembno je, da se tekme vsaj v 1. SNL igrajo.''

Vrnitev po resni poškodbi vselej zahteva veliko potrpljenja. Kdaj si začel s treningi in kako je potekal nekajmesečni delovni načrt?

''Operacijo sem prestal ob koncu meseca januarja, nato sem tri mesece moral prisilno počivati. Počutil sem se, kot da se je ustavil čas. Spanje, hrana, ležanje. Iz dneva v dan. Z rehabilitacijo in treningi sem nato zaradi težav s Covidom-19 začel malce kasneje, kot je bilo sprva predvideno. Vse ustanove so bile namreč zaprte in tudi v toplice, kjer me ja čakala dvotedenska prilagojena vadba, sem se odpravil z zamikom. Po povratku v Domžale sem začel z malce bolj napornimi individualnimi treningi in prav tukaj sem zelo hitro videl, koliko sem izgubil. Težave sem imel že z osnovnimi vajami. Seveda sem zahtevnost dela pod nadzorom zdravniške službe in trenerjev stopnjeval postopoma. V zaključku leta je sledil prihod na ekipne treninge. Najprej sem opravljal zgolj vaje brez kontakta, potem pa je tudi tega bilo vedno več. Treniral sem torej skupno kar osem mesecev, z opravljenim pa sem zelo zadovoljen. Pripravljenost je v tem trenutku morda še boljša, kot je bila pred poškodbo. To mi ne bi uspelo brez pomoči vseh fizioterapevtov, trenerjev in tudi zunanjih oseb in prijateljev, ki so iz dneva v dan skrbeli, da je vse potekalo po planu. Vsem sem zelo hvaležen!''

V zimske priprave si vstopil na polno. S soigralci normalno treniraš od prvega dne dalje. Kako se počutiš sedaj in kakšni so osebni cilji tako pred nadaljevanjem priprav kot tudi drugim delom sezone?

''Poškodba je preteklost. Obremenitve prenašam odlično, fizična pripravljenost je po zaslugi zahtevnih individualnih treningov v zaključku preteklega leta na želenem nivoju, zato se po uvodnih dneh zimskih priprav počutim zelo dobro. Nepričakovanih zapletov ni in tako želim nadaljevati tudi v prihodnje. Sprva bi rad priprave v celoti opravil na najvišjem možnem nivoju, se postopoma vrnil tudi v igranje tekem, ki je spet nekaj povsem drugega, kot treniranje. V Umagu bo pred nami zahtevno desetdnevno obdobje, a se ga veselim. V spomladanskem delu sezone, ki bo kmalu prišel na vrsto, bi rad moštvu pomagal po najboljših močeh. Zavedam se, da ne bo enostavno. Konkurenca v moštvu je velika, vsi soigralci odlično trenirajo, vendar začel sem spodbudno in prepričan sem, da bom tako tudi nadaljeval. Moštveni cilji dobro vemo kakšni so. Tekmovalno sezono 2020/21 želimo skleniti na mestih, ki vodijo v evropska tekmovanja, priložnost pa vidim tudi v pokalnem tekmovanju.''

Besedilo: Nejc Berce

Foto: Lado Vavpetič

esadmulalic logo    Joma  ELPro

 CRGP logo Logo hitD ToursAS DomžaleMG instalaterstvoTG LOGO BREZ OZADJAMetal profilAvtomehanika KvederOrbim KamnikSalomonLavacoNemecIzolacije Pevecvalinanov ProairDare Kos s.p.SPC ŠkerjanecGM Jagodiclogoaslani tus logobmc ound   chio logo jpg RGB