Pomočnik trenerja Nogometnega kluba Domžale, Aleš Kačičnik, je v svoji igralski karieri v Sloveniji zastopal Celje, Maribor, Šmartno ob Paki, Dravograd in Domžale, kjer je od leta 2003 do 2006 zbral 70 prvenstvenih nastopov. Skupaj je v prvi ligi vknjižil 286 nastopov in dosegel osem golov. Ob Kamniški Bistrici je bil del ekipe, ki se je po povratku iz druge slovenske lige uvrstila tik pod vrh najmočnejše slovenske lige in se prvič v zgodovini kluba uvrstila v evropska tekmovanja.
Aleš Kačičnik se je po desetih letih, v katerih je v Celju sklenil igralsko kariero in začel trenersko pot, ponovno vrnil ob Kamniško Bistrico. Simon Rožman ga je že v vlogi strokovnega koordinatorja vpeljal v delo mladinskega nogometnega centra: ''Lepo se je bilo vrniti, saj so mi iz Domžal ostali le lepi spomini. V rumenem dresu sem igral tri leta in sploh nimam občutka, da bi odšel,'' je o svoji vrnitvi povedal 43-letni pomočnik trenerja, ki je po desetletju občutil določene spremembe v klubu: ''Organizacijsko se je klub spremenil in to na bolje. Kar se tiče odnosov, prijaznosti ljudi in osebja pa niti malo. Uveljavil se je izraz rumena družina in ta najbolje opisuje odnose v klubu, v ekipi in tudi na ostalih področjih. V primerjavi z ostalimi je to je velika prednost Nogometnega kluba Domžale.''
Kačičnik je bil za mesto pomočnika glavnega trenerja Domžal prva izbira Simona Rožman, s katerim sodeluje že vrsto let. ''S Simonom se poznava že celotno življenje, saj sva živela v isti zgradbi. Ko sem zaključeval poklicno nogometno kariero, me je Simon povabil v mladinsko šolo Celja, kjer sem prevzel ekipi U9 in U11. Ko je Simon dobil priložnost v članski ekipi, sem z veseljem sprejel njegovo povabilo za mesto prvega pomočnika,'' je o sodelovanju z glavnim strategom rumenih povedal Kačičnik, ki se s svojim sodelavcem odlično razume: ''Ko sem bil še igralec, on pa trener, sva se veliko pogovarjala in spoznala, da imava zelo podobni nogometni filozofiji. Bistvo dobrega sodelovanja je medsebojno zaupanje, seveda pa je pomembno tudi to, da sva oba na isti valovni dolžini. Zaenkrat najino sodelovanje prinaša rezultate.''
Kačičnik se v vlogi pomočnika odlično znajde in trenutno še ne razmišlja o samostojni trenerski poti: ''V prihodnosti bo gotovo prišel tudi čas za to. Sem še v obdobju učenja in nadgrajevanja svojega znanja. Igralske izkušnje imam, želim pa napredovati na vsej področjih in vsak dan nabirati nove izkušnje.'' o svoji trenerski poti, ki traja že pet let, razmišlja Kačičnik, ki ima v strokovnem vodstvu točno določene zadolžitve: ''S Simonom točno veva, kakšna je relacija med nama in katere so moje naloge. Trenutno vse teče v najlepšem redu, vedno pa ostaja mesto za napredek. Upam, da se bo to pokazalo v nadaljevanju prvenstva in tudi v nadaljevanju kariere.'' Po zamenjavi glavnega trenerja in njegovega pomočnika sta v strokovnem vodstvu ostala trener za telesno pripravo Jan Košir in trener vratarjev Janez Strajnar. Slednji je bil celo leto dni Kačičnikov soigralec v Domžalah: ''Ko sva s Simonom prevzela člansko ekipo, sva zelo dobro vedela, kdo bosta najina najbližja sodelavca. Razumemo se odlično in tudi v prihodnje želimo ohraniti takšne odnose.''
Domžalčane po reprezentančnem premoru čaka še pet tekem domačega prvenstva. Rumeni trenutno trdno v rokah držijo tretje mesto, ki je tudi osnovni cilj kluba v letošnji sezoni: ''Sezona je še dolga. Trenutno nam gre dobro, vendar so v nogometu vselej vzponi in padci. Konec maja bomo sešteli točke in videli, na katero mesto nas bodo naše igre pripeljale. Zadovoljni smo s tretjim mestom, a bi bili lahko tako višje kot nižje. Potrebno bo ostati skromen še naprej,'' opozarja Kačičnik, ki se med reprezentančnim odmorom trudi vrniti čim večje število igralcev nazaj v pogon. ''Želimo si vrnitve vseh igralcev, ki so do sedaj izostali na treningih. Upamo, da se bodo spočili in rehabilitirali, da lahko že v ponedeljek s polno paro nadaljujemo s pripravami na naslednjo tekmo proti Aluminiju. Ta je izjemno pomembna,'' je za konec še opozoril Kačičnik. Tekma z Aluminijem bo v nedeljo, 20. novembra ob 14:00 v Kidričevem.
Tekst: Grega Krmavnar
Foto: Lado Vavpetič
