FacebookTwitterGoogle BookmarksLinkedinYoutubeInstagram
Spletni portal za funkcionalnost strani uporablja piškotke. Z nadaljevanjem obiska strani soglašaš z njihovo uporabo.

Poslavlja se klubska legenda

Končala se je nogometna kariera velikega nogometaša in predvsem velike osebnosti. Z eno besedo legende Nogometnega kluba Domžale in 1. slovenske lige. Na igrišču se je odvila zgodba o ljubezni, ki bo, kljub zaključku prvega obsežnega poglavja, trajala večno. Svoje nogometne čevlje je v kot postavil Brazilec Wilson Aparecido Xavier Junior, skrajšano Juninho, ki je v Domžalah našel svoj drugi dom, si ustvaril družino in se predvsem zaljubil v Nogometni klub Domžale. Ob Kamniško Bistrico je prišel pred 13 leti, v osmih sezonah odigral krepko čez 200 uradnih tekem in kot edini igralec osvojil vseh šest klubskih lovorik v zgodovini. Juninho se je v srca domžalskih navijačev usidral s svojo odprtostjo, iskrenostjo, dobrosrčnostjo in atraktivnim, brazilskim, slogom nogometa. Najbolj prepoznaven tujec v Domžalah bo svojo uspešno nogometno pot zaključil z dobrodelno poslovilno tekmo, ki bo v Športnem parku Domžale 31. avgusta 2017. 

juninhos

Ob koncu minule sezone vam je potekla pogodba z Nogometnim klubom Domžale. Odločili ste se, da zaključite svojo kariero. Kdaj ste sprejeli to odločitev in zakaj?

Nisem se kar naenkrat odločil, da bi končal kariero. Ni prišel dan, ko bi rekel, zdaj je pa konec. Ob koncu minule sezone se je moja pogodba iztekla in trener mi je rekel, da v prihodnje ne računa več name. Jaz sem želel nadaljevati, a če trener ne računa nate, potem se moraš odločiti, kako naprej. Takšen je nogomet. Spoznal sem, da je čas za konec.

Stari ste 33 let in verjetno bi lahko še vedno igrali v prvi slovenski ligi. Zakaj ste se odločili, da je bilo dovolj?

Pri 33 letih sem prepričan, da bi lahko vsaj še štiri leta igral nogomet na najvišji ravni. Prišlo je do tega, da ne bi mogel več igrati v dresu Domžal in glede na mojo starost je zelo težko pričakovati novo ponudbo iz tujine. V Sloveniji prav tako nisem videl smisla igrati za kakšno drugo ekipo, saj se klubi le stežka prebijajo skozi sezono in s finančnega vidika bi bila selitev v novo okolje zelo negotova. Na podlagi svojega statusa v Domžalah in vsega kar sem preživel tukaj sem se odločil, da je prav, da sem v Sloveniji igral le za Domžale. Te prijetne zgodbe nisem želel pokvariti s prestopom v katero od drugih slovenskih ekip. Bilo bi preveč negotovo in verjamem, da sem se odločil prav.

Leta 2004 ste zapustili Brazilijo in preko Italije prišli v Slovenijo. Takrat verjetno še niste pričakovali, da bo Slovenija postala vaša druga država?

Takrat se je ponudila priložnost igranja v Sloveniji in agent me je vprašal, če poznam to državo. Rekel sem, da ne. Ko sem bil v Braziliji, smo se v šoli učili le o Jugoslaviji. O Sloveniji nisem vedel prav nič in niti v sanjah nisem pričakoval, da bo postala moja druga država. Sedaj sem več časa tukaj kot v Braziliji (smeh). Nikoli nisem pričakoval, da bom tukaj ostal tako dolgo. Takšno je življenje in sedaj sem tukaj že več kot deset let in ni mi žal.

01 juninho husmani tr28012016

Kako se spomnite svojega prvega dne v Sloveniji. Kaj vse ste razmišljali takrat?

Prvi dan v Sloveniji je bil čuden. Vse je bilo novo in sploh nisem vedel, kje sem. Spraševal sem se, kaj se bo zgodilo, kaj lahko pričakujem, kakšno je življenje tukaj? Bilo je težko. Po nekaj mesecih sem počasi spoznal Slovenijo, klub, ljudi in vse skupaj je počasi postajalo bolj domače. Prvih nekaj mesecev ni bilo enostavno, še posebej glede jezika in hladnega vremena, ki se ga še vedno nisem navadil (smeh). Težko je bilo, ampak tudi to je del življenja. To je bila ena šola v življenju, v kateri sem se imel priložnost učiti.

Leta 2009 ste se vrnili v Brazilijo, kjer ste bili pol leta član Figuerenseja. Zakaj ste se odločili za povratek v rodno deželo? Morda zaradi domotožja?

Takrat se nisem vrnil zaradi prevelikega domotožja. Prišla je ponudba iz brazilske druge lige in hotel sem se preizkusiti tam. Dobil sem ponudbo iz dobrega kluba, ki je bil ves čas član prve ali druge brazilske lige. Preselil sem se tudi v prijetno mesto, zato sem sprejel to ponudbo. Dolgo časa sem bil v Domžalah in zaželel sem si malo spremembe. Na začetku je bilo super, a na žalost klubi v Braziliji po navadi že po dveh porazih menjajo trenerja. V pol leta sem vadil pod vodstvom treh trenerjev. Vsak je po svoje spremenil ekipo in nisem več dobival priložnosti za igro, zato sem se vrnil v Domžale. Na trenutke seveda pogrešam Brazilijo, saj je tam moja družina in prijatelji iz otroštva. Kljub temu je moja najbližja družina sedaj v Sloveniji. Z ženo in otroci smo vajeni takšnega življenja in na žalost ne moremo imeti vsega. Idealno bi bilo, če bi bila Brazilija le nekaj ur oddaljena od Slovenije, da bi šli lahko večkrat na obisk, ampak žal ni tako.

Dokaj hitro ste se naučili slovenskega jezika in si našli dekle Saro, s katero sta sedaj poročena in imata družino s tremi otroki. Učenje slovenščine je bilo verjetno 'zabavno'?

Če sem povsem pošten, še vedno ne znam slovensko. Slovenščina je res težka. Spomnim se, da sem prvih šest mesecev mislil, da govorite enako kot Kitajci (smeh). Res je bilo noro. Moram pa priznati, da se sedaj lahko brez večjih težav sporazumevam. Vem, da ne govorim in pišem pravilno, ampak z vsakim se lahko vse zmenim. Po drugi strani pa je zabavno. Vsi, ki dobijo moja kratka sporočila in govorijo z menoj, se zabavajo. Seveda s tem ne mislijo nič slabega, ampak jih moja slovenščina enostavno zabava. Meni je to všeč. S tega vidika sem nekaj posebnega. Če uspem druge zabavat, se zabavam tudi sam. To je samo pozitivno (smeh). Ko sem prišel, si nikoli nisem mislil, da bom tukaj ostal tako dolgo, da bom imel slovenko za ženo in tri otroke. Zahvaliti se moram Bogu, ki mi je dal to priložnost. Družina je največ, kar človek lahko ima. Otroci so vse na svetu in za njih bi naredil vse. Oni so čudež.

20 juninho2 mb31072016

V Domžalah ste preživeli večino svoje kariere, če seštejeva kar osem let. Zakaj so vas Domžale tako pritegnile?

Osem let v Domžalah. Kdo bi si mislil. Jaz sem bil prepričan, da bom že po enem letu šel drugam. Leta so tekla in prišlo je do tega, da sem tukaj pognal korenine. Dobro smo se ujeli. Pri vseh uspehih Domžal sem bil zraven. Z vsemi v klubu imam zelo dobre odnose. Jaz in rumena družina smo dobra kombinacija. Tudi Brazilija je rumena, tako da je vse na svojem mestu (smeh).

Ste edini nogometaš, ki je s klubom osvojil vseh šest lovorik. Kako bi jih opisali?

Lovorike so nekaj neverjetnega. Ni denarja, ki bi nadomestil ta občutek. Nogometaš, ki ima rad nogomet, mu lovorike pomenijo daleč največ. Za lovorike se igra in so del tebe celotno življenje. Pred prvo osvojeno lovoriko smo bili dvakrat že zelo blizu. Nikoli ne bom pozabil občutka, ko smo dvignili pokal v Domžalah. Potem pa se je le še nadaljevalo. Vsaka lovorika je posebna. Prvenstvo, pokal, superpokal, vsaka lovorika ima svoj čar. Enkrat sem igral več, drugič manj, tako da je vsaka lovorika prišla na svoj način. Na koncu sem edini nogometaš, ki je osvojil vseh šest lovorik z Domžalami in to mi ogromno pomeni.

Ali se še velikokrat spomnite na finale pokala 2011, ko ste bili izbrani za igralca tekme in ste se po Stožicah vozili s kolesom?

Tega finala ne bom nikoli pozabil. Ne jaz in mislim, da tudi nihče drug. Vsi novinarji in vsi v Sloveniji so govorili o tem finalu, saj do danes še ni bilo tekme v Sloveniji, ki bi jo lahko primerjali s tisto. Imela je vse, rdeči karton, razveljavljen gol, preobrate, enajstmetrovki... Res je bila fenomenalna tekma. Tudi navijačev je bilo ogromno, še posebej domžalskih, ki so bili vsi v rumenem. To je bila moja najboljša tekma v karieri. Dosegel sem neveljaven gol s sredine igrišča, potem sem poskrbel za dve asistenci iz kota, naredil prodor s skoraj sredine igrišča po katerem je padel gol in še bi lahko našteval. Nikoli ne bom pozabil te tekme.

juninho kolo1

Ali se zavedate, da ste klubska legenda? Kaj vam to pomeni?

To pomeni, da sem v določenem okolju pustil pečat in stvari delal prav. Nisem le eden od številnih igralcev, ki pridejo in gredo. Tudi zaradi tega sem se sedaj odločil, da končam kariero in se ne preselim v kakšen drug klub v Sloveniji. Moj status v Domžalah bi se v tem primeru spremenil in tega si ne želim. Nekaj posebnega je, da sem v Sloveniji igral samo za Domžale in to toliko časa. Ob tem sem osvojil vseh šest klubskih lovorik v zgodovini in imam največ nastopov med vsemi tujci, ki so igrali v Domžalah. Tudi na cesti me ljudje ustavljajo in rečejo: 'Kje si legenda?' To je zelo lep občutek. Najpomembneje pa je, da imajo Domžale v mojem srcu največje mesto med vsemi klubi.

V Domžalah ste vadili pod vodstvom številnih trenerjev. S katerim ste se najbolje razumeli? Od katerega ste se največ naučili?

Najbolje sem se razumel s Slavišo Stojanovićem, Vladom Badžimom in Darkom Birjukovim. Največ sem se naučil od Slaviše in Martina Magistra, ki je bil takrat trener za telesno pripravo. Takrat sem bil še mlad in od njiju sem pridobil največ znanja. Ni naključje, da je Slaviša svojo pot nadaljeval v reprezentanci in Crveni zvezdi. Na koncu bi rekel, da je bil z mojega gledišča najboljši Slaviša.

Kaj pa igralci? Garderobo ste delili s številnimi. Kdo vam je najbolj ostal v spominu?

Težko bi se omejil samo na enega igralca. Zagotovo nimaš z vsemi enakega odnosa, ampak z večino sem se dobro razumel. Prepričan sem, da me je imela večina igralcev rada. Lahko bi rekel, da sem igralec za ustvarjanje pozitivnega vzdušja v garderobi (smeh). Ne bi rad nikogar izpostavil, ker bi zagotovo potem koga izpustil. Nikomur se nočem zameriti. Ko greš v druge klube, se hitro zaveš, da je garderoba v Domžalah najboljša, da so odnosi pristni in posledično so tudi rezultati dobri. Seveda se pojavljajo tudi težave in ni vedno idilično, ampak v Domžalah znajo te stvari hitro urediti.

Nogometni klub Domžale do potankosti poznate že 13 let. Kako se je razvijal v vaših očeh? Kje je naredil največje korake naprej?

Razlika je zelo velika. Ko sem prišel v Domžale, se je klub začel počasi razvijati. Vsako leto je naredil korak naprej. Najbolj je napredovala organizacija kluba. Ljudje v pisarnah naredijo vse, da se igralec počuti lagodno in ima na voljo vse, kar potrebuje. Igralec ne rabi razmišljati o ničemer drugem kot o nogometu in igrišču. Seveda je Domžale težko primerjati z največjimi evropskimi klubi, a glede na velikost je organizacija na vrhunski ravni. V Domžalah imajo igralci na voljo vse, kar potrebujejo za svoj razvoj. V garderobi je savna, krio savna, blizu je fitnes, igrišča za trening so vedno boljša, organizirana je prehrana za športnike in še bi lahko našteval. Klub poskrbi tudi za stanovanja in za vse pravne zadeve, ki so za igralce, ki se nimamo časa ukvarjati s tem, še prav posebej pomembne. Igralci imajo na voljo celoten servis in to je na tej ravni zelo redko.

Juninho prvak18

Članska ekipa je novo sezono začela tako kot je končala lansko. Po slavju v pokalu je na prvi evropski stopnički padla talinska Flora. Kaj pričakujete od Domžal v letošnji sezoni?

Pričakovanja v Domžalah so vedno zelo visoka. Klub vsako sezono cilja na uvrstitev v evropske pokale, kar pomeni, da želi biti v prvenstvu na prvih treh mestih. Prepričan sem, da bodo Domžale tudi letos v vrhu in da bodo dolgo tekmovale v Evropi. Veliko je odvisno od žreba, ampak ekipa je trenutno v dobri formi in verjamem, da lahko ponovi oziroma celo nadgradi lanski uspeh. V prvenstvu in pokalu upam na najboljše. Vse skupaj je do določene mere odvisno tudi od ostalih klubov, a glede na trenutno stanje in na kvaliteto domžalske ekipe sem prepričan, da se bomo spet borili za lovoriko.

Ste se že navadili življenja brez poklicnega igranja nogometa?

Sprememba je ogromna in zame je vse skupaj precej novo. Počutim se kot da sem na počitnicah in moram priznati, da se še nisem navadil na življenje brez nogometa. Celo življenje si vajen treningov, pritiska, nervoze, ki jo prinašajo sedenje na klopi oziroma slabe predstave na igrišču in nedoseganje visokih pričakovanj. V času poklicne kariere moraš trenirati tudi, ko si utrujen, ne moreš s prijatelji na zabavo oziroma praznovanje rojstnega dneva, ker imaš na sporedu tekmo, zgodaj moraš hoditi spat, jesti moraš zdravo hrano... Ne morem reči, da sem bil popoln profesionalec, ampak vseeno je bilo to povsem drugo življenje kot ga bom imel sedaj, ko imam veliko večjo izbiro pri zapolnjevanju prostega časa. Potrebno se bo navaditi na nov način življenja in si primerno zapolniti čas.

Kakšna je vaša prihodnost? Kaj boste počeli sedaj? Kaj vas najbolj veseli?

Z vodstvom kluba se že dogovarjamo, da bi ostal v klubu in prevzel neko novo vlogo. Trenutno še nismo vsega dorekli, ampak na začetku se bom verjetno pridružil mladinskemu nogometnemu centru, kjer bom delal z otroki. Zelo rad imam otroke in všeč mi je delati z njimi. V prihodnje pa bi rad delal tudi na članski ravni. Rad bi svoje izkušnje iz nogometne kariere prenašal na mlajše. Prepričan sem, da bomo v obojestransko korist našli primeren položaj zame. Seveda pa bom moral začeti z ničle in se razvijati, tako kot sem se v nogometni karieri. Veselim se že novih izzivov.

Svojo kariero boste obeležili na prav poseben način. Kaj pripravljate?

Moje sanje so, da se od poklicne kariere poslovim s posebno poslovilno tekmo. Z ljudmi v klubu smo se o tem že pogovarjali in nad idejo so bili navdušeni. Prepričan sem, da bomo v Domžalah pripravili super dogodek, ki bo odmeval po celi Sloveniji. Moja želja je, da sestavim ekipi z igralci, ki so mi v karieri največ pomenili. Povabil bom tudi trenerje in ostale ljudi, ki so mi stali ob strani. Dogovorili smo se, da bo tekma 31. avgusta, uro pa bomo še določili. Verjamem, da bodo prišli številni igralci, ki so veliko naredili za Domžale in so igrali z menoj. Poizkušal bom pripeljati tudi kakšno veliko nogometno ime, ki igra na najvišji ravni v tujini. Pripravili bomo veliko zabavo, ki ne bo omejena le na nogometno tekmo. Najpomembneje pa je, da bo dogodek dobrodelen, saj bomo poizkušali  zbrati čim več hrane in sredstev za ljudi, ki jih nujno potrebujejo. Že sedaj bi rad prav vse lepo povabil na ta dogodek, saj bi rad kariero zaključil s čim večjim številom svojih prijateljev in navijačev.

Še kakšna beseda za konec?

Nikoli si nisem mislil, da bo prišel ta dan. Kljub temu moram biti zadovoljen in se zahvaliti Bogu, da mi je dal priložnost za takšno nogometno kariero. Kot otrok sem sanjal, da bi poklicno igral nogomet. Nikoli nisem sanjal, da bi igral v kakšnem velikem klubu, ampak sem sanjal le, da bom lahko igral poklicni nogomet. Sanjal sem, da bom s tem pomagal družini v Braziliji in si ustvaril svojo družino. Zelo sem ponosen, da izhajam iz mesta Arapongas, kjer sem preživel svoje otroštvo, na katerega imam zelo lepe spomine. Celotno mesto me pozna in je ves ta čas spremljalo mojo kariero in me spodbujalo. Na moji poti mi je vseskozi ob strani stala tudi najožja družina, še posebej oče, mama, sestri in babica, pri kateri sem v mladih letih preživel veliko časa, ter tudi vsi prijatelji iz otroštva. Zahvaliti se moram prav vsem, ki so mi pomagali na moji nogometni poti in mi stali ob strani. To velja za vse klube, kjer sem igral, tudi za vse igralce in navijače, ki so me podpirali. Hvala vsem in se vidimo v Domžalah!



Besedilo: Grega Krmavnar
Foto: Lado Vavpetič in Žiga Zupan

TarkJomaLogo hitELProEsad Mulalić s.p.D ToursAS DomžaleRollerTehnikMG instalaterstvoIB TechnoMetal profilAvtomehanika KvederOrbim KamnikSalomonLavacoNemecIzolacije PevecVarovanje ValinaProairAlpen InvestDare Kos s.p.SPC ŠkerjanecHSEGM Jagodic